Jeseni 2016, pred malo več kot letom dni, se je zame, študenta agrikulture in okolja FKBV, le slabih 10 minut vožnje z avtobusom iz centra mesta in nato dobrih 5 minut peš, v enem izmed mariborskih gozdov, pričelo novo poglavje dojemanja smisla življenja in usmeritve poklicne poti. V družini se nikoli nismo ukvarjali s kakršnokoli podobno samooskrbno dejavnostjo, torej ne prihajam s kmetije. Za študij kmetijstva sem se odločil, ker me je v zadnjem obdobju pričelo zanimati, kakšen vpliv ima lahko hrana na naše telo in splošno zdravje. Pri prehajanju na vedno bolj rastlinsko temelječ način prehranjevanja v preteklih letih sem uspel v veliki meri premagati močno alergijo na cvetni prah, kar se je zdelo, sploh v težko znosnih obdobjih pomladi in poletja, nekaj nemogočega in neverjetnega ter nekaj, zaradi česa bi na terenu težko opravljal svoje delo. Postalo mi je jasno, da ima hrana v mojem življenju velik pomen in vpliv ter je lahko izredno močno zdravilo. Že ob prihodu na faks mi je bilo znano, da je lahko hrana tudi nekaj čisto nasprotnega kot zdravilo. Tako sem se pri študiju poglobil v raziskovanje in odkrivanja možnosti, kako bi lahko kot družba pridelovali čimbolj kakovostno in zdravo hrano ter s tem, kakšni naj bi bili čimbolj sonaravni načini pridelovanja naše hrane. Poleg tega mi je postajalo tekom študija vedno bolj jasno, da je samooskrba smiselna življenjska odločitev in če bi se mi kot družba z njo ukvarjali več in bili zato pripravljeni kaj narediti, na prvem mestu pa jaz kot posameznik, bi posledično lahko s tem kar hitro rešili veliko sedanjih problematik, pomembnih okoljevarstvenih ter tudi družbenih izzivov povezanih s splošnim načinom kmetovanja in pridelovanja hrane. Po skoraj treh letih študiranja teorije in pravzaprav nobenih samostojnih pridelovalnih izkušenj, sem začutil, da bi bilo potrebno sedaj to teorijo prenesti v prakso.

Prijatelj s kmetije, na kateri sem občasno pomagal tekom študija in imel vsaj kanček stika z realnim življenjem v kmetijstvu, mi je, kot naročeno ravno v tistem času, na prej omenjeni zanimivi lokaciji, na odročnem travniku obdanim z gozdom, ponudil možnost, da imam prvič v svojem življenju vrt. Gre za travnik, na katerem se več kot 10 let razen košnje ni počelo prav nič. Tla so bila praktično nedotaknjena in spočita. Po nasvetu prijatelja sva s partnerko Emo v začetku oktobra na približno 10x10 metrov razprostrla zastirko iz sena na približno 30cm višine in tako pripravila vrt na zimsko počivanje in prvo sezono. Sprva niti nisem vedel, da bo šlo za način vrtnarjenja brez prekopavanja. S štirimi starimi balami sena, ki so bile zapuščene na robovih tega travnika in brez dostopnih večjih strojev je bil to najlažji način spremembe travniških tal v vrtna. Dvojne vile, štirje leseni količki, dva delavca na obnovljiv človeški vir energije in to je bilo to za leto 2016.

(6. oktober 2016)

Prvič po jesenskem zastiranju sva se na vrt vrnila spomladi, ob koncu februarja. Bila sva presenečena nad posedanjem zastirke, jesenski kup sena je bil v ravnini tal. Kmalu po pričetku odgrinjanja zastirke sva ugotovila, da travniških rastlin praktično ni več in da nama je zastirka pripravila gola tla na povsem naraven in razmeroma preprost način.

(26. februar 2017)

Po postopkih poučnega vodiča Kako v 6 korakih enostavno pripraviti gredo brez štihanja sva pripravila gredice za prvo setev.

Pri delu sva uporabljala vile z ukrivljenimi zobmi, kot jih lahko vidite na zgornjih slikah, pri samem zračenju tal pa je bilo še nekoliko več dela, saj sva naletela na kar nekaj večjih kamnov. Eden je zapikoval vile ter na površje prinašal kamne, drugi pa pobiral ter jih skupaj z nekaj preostalimi koreninami pirnice odnašal na rob travnika. Treba je priznati, da je bila najina tehnika priprave tal skoraj na meji prekopavanja, vendar sva to odločitev sprejela po principu prvič in nikoli več, za dolgoročno lažje pogoje najinega dela, predvsem pa za lažjo in boljšo rast rastlin v tleh brez večjih kamnov. Čeprav ti, ki sva jih izkopala iz tal, najini prvi 'pridelki', kar je bila pogosta šala ob opravilu, niso bili za neposredno rabo, je iz njih nastal nekakšen skalnjak na robu travnika, kot primer kamnitega življenjskega prostora, kjer lahko razna živa bitja, kot so žabe in krastače, kuščarji, pajki našli zavetje pred zmrzaljo, spomladi pa lahko deluje kot prava sončna terasa za kuščarje in metulje. Iz večjih kamnov sva sestavila tudi manjšo zeliščno spiralo sredi vrta. Odločila sva se, da za začetek tako pripraviva le prvo četrtino vrta. Pri razbijanju večjih kosov zemlje in poravnavi tal se je ustrezno navdušujočim izkušnjam drugih vrtnarjev izkazala tudi slavna nihajna motika. Vzgojo prve zelenjave sva pričela v začetku marca iz semena, zato so po odgrinjanju zastirke tla za vsaj nekaj časa še vedno ostala odprta.

(3. marec 2017)

Prvo vrtnarsko obdobje sezone, nekje od marca do maja, sva posvečala veliko pozornosti pletju, kar ni dolgoročni cilj tovrstnega načina vrtnarjenja z zastirko. Zagotovo bi lahko prihranila nekaj časa in dela, če bi se za prve setve odločila vsaj mesec dni pozneje in namesto vzgoje iz semena, pričela z vzgojo rastlin iz sadik. Mesec marec je pri nas bil povsem sušen, brez padavin in najine pridelovane rastline niso uspele niti približno dohajati rasti trav in drugih samoniklih rastlin. Nekaj jih je zagotovo pristalo, kot 'divja' popestritev v pomladanskih solatah in drugih jedi, z večino pa je bilo le dodatno delo. Tudi to opravilo je letos dobro opravljala prej omenjena nihajna motika. Ostane le malo ročnega pletja okoli rastlin.

(april 2017)

V tem obdobju sva se odločila vrt tudi ograditi. Ograjo sestavljajo sveže nažagana in v zemljo z velikim, nekoliko ploščatim kamnom ročno zabita okorna jelšina debla, okoli katerih sva napeljala skoraj 50 m dolgo in 1,2 m visoko protitočno mrežo, kar je bila takrat za naju najcenejša ter najlažje izvedljiva alternativa nekakšni stalni ograji.

(14. maj 2017)

Meseca maja je postajalo že precej topleje, sonce je nad vrtom vzhajalo že kmalu po 8. uri zjutraj in zašlo malo pred 19. uro zvečer. Takrat se je sezona zares pričela. Rastline so pričele z meni nepojmljivo eksponentno rastjo. Na splošno jih spremljati kako rastejo, je bilo za moje pojme nekaj fantastičnega in navdušujočega. Sproti sem zbiral fotoalbum, ki sem ga z veseljem rad pokazal prijateljem ter drugim vrtnarskim navdušencem. Kmalu sva pričela s presajanem odvečnih sadik v nekaterih vrstah in z njimi zapolnjevala prazne prostore gredic, ki so se tu ali tam pojavili zaradi neuspešnega sejanja semen. Pričela pa sva tudi s pripravo preostalih četrtin vrta in ponovnim zastiranjem nekaterih medvrstnih prostorov in poti. Zraven kupov preostalega sena od prvega razgrinjanja vrta meseca februarja in majske košnje, sva v bližnjem gozdu pridobivala drevesno listje. Proti koncu meseca maja, nekoliko pozneje, kot bi lahko sicer prej na mestni tržnici, sva tako ponosno nabrala prvo vrečko svojih pridelkov solate, radiča, peteršilja, redkvice, špinače in sladkega graha. Vrt je na začetku junija zgledal tako:

(junij 2017)

Na začetku avgusta pa že tako:

(2. avgust 2017)

Vrta niti enkrat v celotni sezoni ni bilo potrebno zalivati, medtem, ko so bili pridelki lepi, zdravi, obilni, nama in še mnogim v družini zadovoljivi ter okusni. Zadostni količini vode in vlage zagotovo pripomore tudi sama lokacija vrta, neposredna bližina ter obdanost z gozdom, ki zadržuje vlago in ustvarja svojevrstno klimo, spočita in nedotaknjena tla z neporušeno strukturo talnih por za maksimalo zadrževanje vode v tleh, ki je potem vedno dostopna rastlinam ter tudi redna mesečna deževna obdobja v tem koncu Slovenije. Prepričan sem, da je propustnost tal ali zemlje za vodo in zrak osnovni pogoj za rast in razvoj rastlin in da se tukaj vse začne, zato mislim, da bi se pri nas morali bolj zavedati, predvsem v kmetijstvu, pomena ohranjenih, nepoteptanih in živih tal za uspešno in bolj trajnostno pridelovanja hrane. Kot dežela gozdov, imamo priložnost, da se o tem, kakšni naj bi bili sonaravni načini pridelovanja hrane lahko veliko naučimo tudi od same Matere Narave. Gozd je najvišje razvita oblika narave, kjer so tla vedno pokrita z neko organsko snovjo in tako zaščitena pred zunanjimi vplivi, izhlapevanjem večjih količin vode in zaskorjenostjo vrhnje plasti tal. Ravno po teh naravnih zakonih se vzgledujemo na vrtu brez prekopavanja. Nekaterih pridelkov je bilo več kot sva jih sama uspela porabiti. Iz 24-ih rastlin paradižnika sva morala potrgati 6 gajbic še nedozorelih, zelenih plodov zaradi močnega deževnega obdobja in nizkih temperatur v začetku septembra ter pojava krompirjeve plesni.

Vse od priprave tal spomladi do danes se na teh tleh vrtnari na ta način. Zaščitena tla so pod zastirko vedno vlažna, rahla in pripravljena za enostavno obdelavo. Ponekod še enkrat prerahljava vrhnjo plast zemlje z nihajno motiko in pripravljena je na novo setev ali presajanje. Ko so rastline vzgojene iz semena bile dovolj velike, se je okoli njih še zadnjič odstranil plevel in sledilo je zastiranje. Največ pletja je v bistvu bilo na potkah. Ugotovil sem, da je najbolje in najmanj dela v prihodnje na celotnem delu poti odstraniti plevel in ga nato ponovno dovolj zastreti, kot pa za boljši vizualni vtis samo pleti, saj plevel ponovno pride skozi zastirko, kar v bistvu pomeni, da je bila celotna površina že od začetka pretanko zastrta.

V povezavi s prakso svojevrstne usmeritve ekološkega načina kmetovanja, ki sem jo predstavljal tudi v svojem zaključnem delu na prvi stopnji študija, sem se odločil, da se na vrtu nebo uporabljalo nobenih produktov živinoreje, kot je na primer gnoj. Niti ga ne moram pridobiti, saj ne redim živali. Rodovitnost tal v veliki meri ohranja že sama zastirka, ki ščiti tla pred močnim deževjem in preprečuje prekomerno izpiranje hranil v podtalje, dodatno pa prispeva k organski snovi v tleh s svojim preperevanjem. Veliko pozornost že sem in želim še v prihodnje posvečati rastlinam za zeleno maso ali zeleno gnojenje. Med te štejemo razne rastline iz družine metuljnice, križnic, trav in še kakšnih. Letos sva na vrtu pridelovala grah, bob, fižol in nekaj čičerike, ki spadajo v družino metuljnic. Za bučkami sem se v septembru odločil posejati prezimno deteljo, ki omogoča prenos dušika iz zraka v tla, kar se dogaja tudi na koreninah prej naštetih stročnic s pomočjo bakterij. Za paradižniki pa sem se odločil za rž, ki bo s svojimi globokimi koreninami počrpala nižje ležeča hranila in v globino prerahljala tla. Na preostale dela vrta pa je prišla nova, debela plast senene zastirke. Ponekod sva eksperimentirala in kombinirala več različnih zastirk, na primer najprej plast listja in nato plast sena za bolj pester nabor hranil na voljo rastlinam ter drugim živim bitjem v novi sezoni. Velik namen in cilj je zraven kolobarjenja z rastlinami in posameznimi četrtinami vrta njegovo počivanje. V povsem rastlinsko usmerjenem načinu pridelovanja je dobro, če neka pridelovalna površina 1. in 2. leto rodi, 3. leto pa jo pustimo počiti, saj so tla, kot mi ljudje, živ sistem, ki potrebuje počitek, zato bi si želel v prihodnje vrt tudi povečati, ker se da to na večjih površinah lažje početi.

(nekateri pridelki 2017)

Letošnje leto je zagotovo bilo polno novih spoznanj in izkušenj. Zagotovo sem več časa kot lani preživel zunaj v naravi in na soncu, kar je cilj modernega načina življenja. Manj časa pa sem zagotovo porabil za obiskovanje mestne in lokalne tržnice in tudi razmeroma manj denarja. V prihodnji sezoni se želim zraven vremenske napovedi dežja še naprej ravnati po setvenem kolendarju, saj se mi zdi, da ima upoštevanje teh načel resnično pozitiven vpliv na rast in razvoj rastlin. Ob robu vrta, na drugi strani ograje pa imam namen naslednje leto pridelati prav tako nekaj hrane, ki bi bila neposredno namenjena prostoživečim živalim, saj mislim, da se, še posebej ob koncu poletja le te znajdejo v pomanjkanju in zato pričnejo preskakovati ograjo. Potrebno se je zavedati, da so živali zaradi pozidave površin, industrializacije in intenzivnega poljedelstva izgubile velik del svojega življenjskega prostora in hrane. Menim, da si vsi v bistvu delimo ta planet, vsi si želimo, da bi živeli in preživeli in da bi imeli svojo hrano ter prostor na tej Zemlji. Drugih t.i. bolezni in škodljivcev praktično ni bilo letos.

Rad bi se zahvalil vsem organizacijam in posameznikom, ki širijo ta način zagotovo bolj sonaravnega in trajnostnega pridelovanja hrane, lažjega obdelovanja tal in pojmovanja ter bolj nazornega dojemanja človeka in drugih sobitij narave. Upam, da se bo še širil in da bo zanj slišalo čimveč vrtnarskih navdušencev in tudi mojih kolegov agronomov.

Na naslednjo povezavi, objavljam nove slike in bi rad nadaljeval s tem, da imajo tudi ostali možnost videti vse kar se dogaja. Celoten fotoalbum ( trenutno je preko 300 slik) najdete tukaj: https://drive.google.com/open?id=1jxT-4GJzkf0uOVGsNW7ys93vkBbP_IIi

(1. november 2017)