Buče
Cucurbita pepo
Družina: Bučevke, Skupina: Plodovke
”Imamo jih zelo radi, saj na nas počakajo vse do pomladi.” – L. Rožman
Buče so ena izmed vrst zelenjave, ki glede na malo vloženega dela dajo ogromno pridelka. Gojimo jih zaradi plodov, lahko pa tudi zaradi semen. Potrebujejo vlažna tla z veliko organskega materiala ter sončno mesto. Zaradi velike potrebe po prostoru in ker gre za jesensko zelenjavo, ki se dolgo skladišči, buč nikakor ni smiselno vzgajati v rastlinjaku. Poznamo več različnih sort, ki se med seboj razlikujejo po okusu, barvi in velikosti. Razlika med bučkami in bučami je predvsem v načinu rasti, saj bučke rastejo grmičasto, buče pa rastejo v dolžino. Vse sorte buč vzgajamo na enak način. Pravilno skladiščeni plodovi počakajo do konca naslednje pomladi in popestrijo zimske jedi.
Buče sejemo enkrat letno. Lahko jih posejemo neposredno na gredo, a veliko bolj smiselno je, da si vzgojimo sadike, ki jih presadimo na točno določeno mesto, kjer morebiti neposredno sejano seme ne bi kalilo. Sadike vzgajamo na enak način in istočasno kot vzgajamo sadike bučk za rast na prostem.
Buče vzgoja - kdaj in kako sejati
Sadike vzgajamo kar v rastlinjaku ali v zunanjem zaščitnem prostoru (kjer ostale sadike utrjujemo) z dovolj naravne svetlobe. Vzgoja sadik buč se sklada s časovnico utrjevanja sadik paradižnika, paprik, feferonov in jajčevcev. Kot sadike naj rastejo v okolju s temperaturo med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 4 °C, kar mlade buče še uspešno prenesejo. Pri nižjih temperaturah jih prestavimo na toplo ali pa čez noč dogrevamo.
Konec aprila v posamezne srednje sadilne enote z vlažnim substratom posejemo eno seme 2 cm globoko. Buč ne pikiramo. Če jih vzgajamo v srednjih plastičnih posodah, te s substratom pri setvi napolnimo samo do polovice. Ko sadika raste, substrat postopoma dodajamo, dokler ga ne napolnimo do vrha. Pogosto imajo sadike buč dolgo steblo in tako ga utrdimo.
Ker uspešno kalijo v temi, sadilne enote pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v treh dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto. Ko se klična lista odpreta, je že čas za presajanje v veliko sadilno enoto, to je v roku od 7 do 10 dni od setve. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri presajanju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Buča raste zelo hitro, zato lahko semena sejemo tudi v veliko sadilno enoto (preskočimo srednjo). Sadike redno zalivamo vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno.
Sadilno sosledje
Zaradi posebne in velike površine, ki jo buča zaseda s plazenjem po tleh, se na gredah najbolje ujamejo z višje rastočimi rastlinami. Odlično dopolnjujejo gredo s koruzo in visokim fižolom ter sončnicami. A imejmo v mislih, da vse visoke rastline senčijo buče, kar se pozna na počasnejši rasti in manjšemu številu pridelkov. Zelo zanimiv način je tudi vzgoja buč na gredi za krompirjem. Sproti, ko buča raste, lahko v juniju začnemo s pobiranjem mladega krompirja. Tako sproti buči delamo prostor za rast. Ob bučah lahko vzgajamo tudi lubenice ali melone, ki jih prav tako posadimo na manjšo gredo in se enako razraščajo po isti ploskovni zastirki.
Nega
Po presaditvi sadik na prosto jih najmanj teden dni vsak drugi dan redno zalivamo. Med mladimi sadikami redno odstranjujemo plevel, dokler rastlina gosto ne preraste površine. Rastne vitice usmerjamo na ploskovno zastirko, ki jo razgrnemo takoj v celoti ali pa to počnemo postopoma, medtem ko buča raste. Proste robove agrotekstila (ki jih buča še ne preraste) sproti obtežimo s kamni ali opeko. Črni agrotekstil se na soncu segreje, kar bučam ustreza. Vrh vitice ima buča vedno v zraku, tako da je ne more prežgati. Listi začno kmalu prekrivati površino, jo senčijo in s tem preprečijo pregrevanje agrotekstila. Pridelki, ki se tvorijo v ženskih cvetovih, so pri takšnem načinu vzgoje popolnoma čisti.
Če bučam med rastjo zmanjka prostora, vitice usmerimo nazaj ali pa raztegnemo še dodatno ploskovno zastirko. Veliko bolje, kot pa da raste po zelenici, kar oteži košnjo. Če poleti več kot mesec dni ne kosimo zelenice, nam ta preraste buče in jih senči. Tudi plodovi so na zastirki čisti in enakomerno zorijo. Pod tako veliko ploskovno zastirko se zadržuje tudi vlaga, ki je ključna za lep pridelek. Korenine buč se sicer skozi agrotekstil ne morejo ukoreninjati, a glavna korenina se razveja pod celotno zastrto površino (3 m ali še dlje), zato tudi ob največjem vročinskem valu listi buč ne bodo oveneli.
Izzivi in nevšečnosti
Najpogostejši problem je pepelasta plesen, ki napade in pobeli liste bučk. Navadno gre za začasno stanje, ki je odvisno predvsem od vremena. Vroče in vlažno okolje namreč spodbuja razvoj te bolezni. Mile oblike plesni se popravijo ob izboljšanju vremena. Za rastlino je plesen redko uničujoča.
Ob poletni vročini lahko čez dan listi ovenijo, zvečer pa »nabreknejo« nazaj. To je znak, da je rastlina toplotno zelo obremenjena in nima na voljo dovolj vlage za hlajenje. Zalivanje tik ob glavnem steblu koreninam ne doda dovolj vlage, saj so te poleti že močno razvejane.
Od konca avgusta dalje se začno listi sušiti, kar je znak, da plodovi zorijo. S tem ni nič narobe. V začetku oktobra se lahko osuši že celotna rastlina (plodovi pa dozorijo).
Pridelek
Buče pobiramo, ko so zrele, kar je velika razlika v primerjavi z bučkami, ki jih pobiramo nezrele, zato se sprotna uporaba začne avgusta ali septembra. Buče pustimo dolgo zoreti, tudi ko se septembra ali oktobra začne rastlina sušiti. Za pobiranje z namenom skladiščenja je pripravljena takrat, ko se osuši pecelj, na katerem je plod. Pobiramo jih skupaj s pecljem, da sam plod minimalno ranimo. Buče za skladiščenje pobiramo konec septembra ali v oktobru, da jih ne dobi zmrzal. Temperatura –2 °C že uniči plodove, zato jih raje pospravimo pred prvo slano. Za uspešno daljše skladiščenje jih pobiramo na dan za plod.
Če vzgajamo buče za pridelek semen, jih oktobra izdolbemo in semena posušimo. Najprimernejša sorta za to je avtohtona golica, iz semen katere nastaja tudi bučno olje. Ima čudovito ime, ki opisuje to, da so semena gola, torej brez trdega ovoja in jih zaradi tega ni potrebno luščiti.
