Navidezna samooskrba in izzivi

Navidezna samooskrba in izziv popoldanskega vrtnarjenja

»Veliko ljudi zopet vrtnari in dela na zemlji.« je slišati. Predvsem pa videti na socialnih omrežjih. Že res, da je internet poplavljen s fotografijami pridelkov pridnih vrtnarjev, ampak lepe fotografije nas lahko hitro zavedejo in zakrijejo realnost.

Imamo statistiko, ki kaže, kako se vsako leto močno zmanjšuje število kmetijskih gospodarstev. Nihče pa ne meri upada ''popoldanskega vrtnarjenja', ki je med Slovenci res močno razširjeno. Tako zelo je razširjeno, da si upam trditi, da smo najbolj vrtnarski narod na svetu. Ta trditev je nastala na podlagi mojega občutka in opazovanj iz različnih potovanjih po svetu. Žal pa tudi med vrtnarji, ki svoje obhišne ali balkonske vrtove negujejo v popoldanskem času, samooskrba vsako leto upada.

Navidezna samooskrba

Če na malem vrtu vzgojimo 50 glav solate, pest graha in 20 česnov, si pridevnika »samooskrbni« zagotovo ne zaslužimo. S takšno vzgojo samo ogrevamo svoje zelene prste in s tem ni nič narobe. Tudi 300 m2 velik vrt, ki ga obdelujeva s Tjašo, si po mojem mnenju ne zasluži pridevnika samooskrben, saj se še midva težko konkretno nahraniva zgolj s pridelki. Po kaloričnem vnosu živil, še vedno daleč največ odtehtajo kupljena živila, ki jih še na tako velikem vrtu ne moremo pridelati – olja, žitarice, zrna stročnic, krompir, sadje, itd. Tudi če bi res vso zelenjavo in sadje prideli doma, še vedno kupujemo najbolj »nasitno« in kalorično hrano, ki je na obhišnem vrtu ni moč pridelati, saj nam hitro zmanjka prostora, časa in potrebne mehanizacije.

Papir in internet preneseta vse. Vse lepe besede o samooskrbi in fotografije "obilice" pridelkov. Pridevnik samooskrbni bi si zaslužile naše prababice in pradedki, ki so si svoj čas čisto zares pridelali vso svojo hrano. Pa so samo delali in bili tiho. Kakšna stara črno-bela fotografija je ostala za njimi.

Zanimivo je, da se mladi za hrano višje kvalitete (pridelano na lastnem vrtu ali na bližnjih ekoloških kmetijah) začno zanimati šele takrat, ko dobijo naraščaj. Šparanje pri hrani se nikoli ne izplača, ker če ne plačamo sedaj, bomo višjo ceno na zdraju plačali enkrat v prihodnosti.

Popoldansko vrtnarjenje kot življenjski stil

Če si ne mečemo peska v oči in priznamo, da smo daleč od tega, da bi bili samooskrbni, naj naše popoldansko vrtnarjenje postane nekakšen življenjski stil. Prvo kot prvo si zadajmo malo višje, še vedno dosegljive cilje, da si pridelamo več domačih pridelkov. Kot drugo pa začnemo glasovati z našimi denarnicami, tako da kupujemo sezonsko hrano od bližnjih ekoloških kmetij ali na tržnicah. Ker 100% samooskrbni kot posameznik ali družina ne bomo nikoli, lahko pa "mali ljudje" stopimo skupaj in v lokalnem okolju poskrbimo za samooskrbo.

Je pa to seveda ogromen izziv. Kmetij je čedalje manj, tržnice (vsaj naša tržnica v Krškem) je občutno bolj prazna; tako z obiskovalci, kakor tudi s ponudbo. Spomnim se sobotnih tržnic pred 20 leti, ko je bilo polno ponudbe in ljudi. Danes pa je ta ista tržnica postala sama sebi namen in ne služi več ljudem kot prostor izmenjave in samooskrbe. Ko v letu 2019 želiš kaj "domačega" kupit, se moraš usesti v avto in obiskati 3 do 5 raličnih okoliških kmetij.

Test kaljivosti starih semen
Setve, sadike in presajanje

Test kaljivosti starih semen

Decembrsko voščilo :)
Razmišljanja in neuspehi

Decembrsko voščilo 🙂

Robert Špiler Razmišljanja in neuspehi