Se želiš podati v svet lastne samooskrbe z zelenjavo?

Fizalis vzgoja - kdaj in kako sejati

Sejemo ga konec februarja (istočasno kot papriko in jajčevec). Semena sejemo na gosto v večjo posodo v vlažen substrat in pokrijemo z 0,5 cm suhega substrata. Kalimo na toplem mestu pri okoli 25 °C. Posode ne pokrivamo, saj kali na svetlobi. Kali od dva do štiri tedne, zato bodimo potrpežljivi. Ko vzklije, potrebuje nižjo temperaturo med 18 in 22 °C, kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno. Nočne temperature so lahko tudi nižje vse do 5 °C. Po kalitvi začnejo rasti zelo hitro.

Ko se klična lista odpreta in zravnata, prepikiramo vsako rastlino v posamezno srednjo sadilno enoto. Izbiramo močne in dobro razvite rastline. Nerazvite raje zavržemo in s tem naredimo naravno selekcijo za boljši pridelek. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Korenin rastlin se ne dotikamo, ampak si pomagamo z leseno ali s plastično paličico. Vsak drugi dan jih redno zalivamo, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno. Po potrebi jih konec aprila presadimo iz srednje še v večjo sadilno enoto.

Preden sadike v sredini maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 °C sadike čez noč raje prestavimo na toplo.

Kdaj presaditi in sadilna razdalja

Na grede na prostem jih presajamo v sredini maja. Med posameznimi sadikami naj bo 50 cm razmaka v cikcak vzorcu. S tem med njimi zagotovimo dober pretok zraka, lažje jih vzdržujemo in obiramo pridelek. Rastlina se razveja in raste grmičasta, kljub vsemu pa je dobro, da ima oporo v obliki količka. Še posebej P. peruviana, ki je tudi do 80 cm visoka grmičasta rastlina, v nasprotju s P. pruinoso, ki raste nižje in se skoraj plazi po tleh. Tako sadilne luknje, kot celo gredo, izdatno zalijemo ter takoj zastremo s svežim travnim odkosom, z listjem ali s slamo.

Ti je napisan postopek vzgoje všeč?

Zate imamo slikovit in tehnično dodelan spletni tečaj za popolno samooskrbo z zelenjavo 365 dni v letu.

Sadilno sosledje

Če bomo fizalis vzgajali prvo leto, je najbolje, da ga (zgolj zaradi praktičnih razlogov) posadimo poleg paprik na južno stran grede. Nega je zelo podobna, prav tako pa se redno pobiranje njegovih plodov sklada s pobiranjem plodov paprik.

Nega

Po presaditvi sadik na prosto, jih redno zalivamo najmanj teden dni. Poletna zastirka dodatno zadržuje vlago. Redno odstranjujemo tudi plevel. Fizalis zalivamo tako pogosto kot papriko, da vzdržujemo stalno vlažnost tal. P. peruviana kasneje v rasti potrebuje oporo in ji postavimo količek. Če gojimo več rastlin, uporabimo enak način opore z vodoravno mrežo kot pri papriki. P. pruinosa ne potrebuje opore.

Se želiš izmojstriti pri vzgoji zelenjave?

Izzivi in nevšečnosti

Plesen mu ne predstavlja nevarnosti, prav tako niso pogosti specifični škodljivci. Največ izzivov imamo prvo leto pri spoznavanju rastline, saj ne moremo (kot pri drugih pogostejših zelenjavah) za nasvet pocukati svoje tete ali sosede.

Pridelek

Uživamo (fiziološko) zrel plod, ki ga prepoznamo po suhem lampijončku. Zaradi zgodnjih in malenkost slajših pridelkov je vrtnarjem veliko bolj zanimiva P. pruinosa, saj je plod v lampijončkih zrel že v sredini junija in nadaljuje s tvorjenjem cvetov skozi celo poletje. Plodovi P. pruinose so idealno zreli, ko z rastline odpadejo sami. Ker so v zaščitnem ovoju, jih brez slabe vesti takoj poberemo s tal, olupimo in zaužijemo.

P. peruviana ima večje lampijončke, a dozori šele v sredini avgusta, pridelki enakomerno zorijo tudi še septembra. Pobiramo jih ročno, saj ne odpadejo sami.

Skladiščenje

Večinoma ga porabimo sveže nabranega med rednimi sprehodi po vrtu. Pobran fizalis ne nadaljuje z zorenjem, zato ga pobiramo zrelega. Najdlje se skladišči pri sobni temperaturi skupaj z olupkom, lahko tudi mesec dni ali več. Morebitni višek plodov lahko za zimo shranimo z zamrzovanjem ali sušenjem.