Paradižnik
Solanum lycopersicum ali lycopersicon esculentum
Družina: Razhudnikovke, Skupina: Plodovke
”Ne gojiš paradižnika zato, ker si lačen. Gojiš ga zato, ker okus je drugačen.” – L. Rožman
Paradižnik vzgoja - kdaj in kako sejati
Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu. Idealna temperatura za kalitev je 25 °C. Sejemo v vlažen substrat, semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto.
Ko se klična lista odpreta, vodoravno poravnata, in preden se razvijejo pravi listi, v roku od 7 do 10 dni od setve, rastline pikiramo v srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo dobro razvite rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Korenin rastlin se ne dotikamo, ampak si pomagamo z leseno ali s plastično paličico.
Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 5 °C, kar mladi paradižniki še uspešno prenesejo. Sadike redno zalivamo vsak drugi dan, kot vse ostale, ki jih vzgajamo istočasno. Paradižnike bomo v roku 20 do 30 dni iz srednje sadilne enote presadili v veliko, saj bodo potrebovali že več prostora. Še vedno so sadike v notranjih prostorih.
Preden jih v sredini maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se privadijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor, smo tisti dan raje nekje v bližini ter jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 °C sadike čez noč raje prestavimo na toplo.
Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo konec aprila v rastlinjak in jih tu tudi utrjujemo. Navajamo jih na neposredno svetlobo ter nihanje dnevno-nočnih temperatur. Ob temperaturah pod 5 °C sadike čez noč raje prestavimo na toplo ali pa rastlinjak ogrevamo.
Sadilno sosledje
Pred paradižnikom na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno. S paradižnikom se odlično ujame bazilika, kakor tudi poletne sorte solat, endivije in radiča, ki se pod njegovo redko senco skrivajo pred poletnim soncem. Če paradižnik posadimo še bolj na redko, so tla še dovolj osvetljena za plazeče rastline, kot so buče ali sladki krompir. Za paradižnikom sejemo motovilec, špinačo ali katero koli drugo jesensko-zimsko zelenjavo. V rastlinjaku v avgustu pod paradižnik nasadimo jesensko-zimske rastline.
Nega
V tleh okoli rastlin vseskozi vzdržujemo enakomerno vlažnost, da ohranjamo zdravo mikrobiologijo tal. Sicer pa paradižnik prenese daljša sušna obdobja (tudi do dveh mesecev) brez kakršnega koli zalivanja. Problem se pojavi edino pri prenosu hranil, ki je v osušenih tleh otežena (mikroorganizmi niso aktivni). Zato v vročih poletnih dneh ohranjamo vlažna tla z zalivanjem približno enkrat tedensko in dodatno poletno zastirko iz sveže trave, listja ali slame. V manjšem rastlinjaku zalivamo ročno, če pa imamo več paradižnikov, je boljša izbira kapljično zalivanje, ker ne močimo nadzemnega dela rastline.
Visokim paradižnikom obtrgavamo zalistnike skozi celo sezono rasti. Zalistnike tvori veliko kulturnih rastlin, tudi paprike, feferoni, jajčevci, kumare in tudi buče, fizalis, lubenice, melone, kar prepoznamo po razvejani rasti v več vrhov. Zalistniki začno rasti med glavnim steblom in vejo na zgornji strani in silijo v vrh, kar povzroči gosto rast v več vrhov, ki se je pri paradižniku izogibamo. Visok paradižnik vzgajamo v samo en vrh, kar olajša privezovanje ob oporo. Še posebej v rastlinjaku, kjer ga sukamo okoli vrvice, si želimo en vrh. Takoj, ko zalistnik opazimo in prepoznamo, ga odstranimo kar z roko. Ne potrebujemo škarij, ker je tkivo zelo mehko. Tudi če nam uide in zraste 10 cm ali več, ga še vedno enostavno odtrgamo z rokami.
Ko visok paradižnik raste, ga postopoma vežemo na oporo ali še bolje sukamo okoli vrvice. Ko se začnejo oblikovati plodovi (preden se obarvajo), po rastlini od spodaj navzgor postopoma odstranjujemo nižje oz. starejše liste. Odstranjevanje zalistnikov in spodnjih listov predstavlja redno nego med glavno rastno sezono paradižnika, ki jo opravljamo na 7 do 10 dni. S tem skrbimo za dobro prezračenost med rastlinami. Ta tehnika nam še posebej dobro služi kasneje v sezoni, ko paradižnik doseže vrh rastlinjaka in ga spuščamo k tlom ter (očiščeno) steblo položimo na tla. Če bi se zaradi spuščanja še kak nezrel paradižnik dotikal tal, ga spodaj podložimo z leseno desko ali opeko, saj plod na tleh hitro propade.
Grmičastim paradižnikom zalistnikov ne odstranjujemo, saj imajo že v osnovi nižjo in grmičasto razrast, ker se vsak vrh zaključi (ne raste »v nedogled«). Potrebujejo precej manj nege kot visoki, a tvorijo manjše plodove in tudi količinsko jih je manj. V času bujnega zorenja potrebujejo kakšno oporo, da se veje pod težo plodov ne povesijo ali celo zlomijo. Zaradi manjše prezračenosti med stebli in listi posamezne rastline so bolj podvrženi pojavu plesni.
Paradižnik je rastlina, ki potrebuje veliko negovanja. Zaradi tega, ker smo z njo redno v stiku, je pomembno, da zalistnike obtrgavamo in paradižnike negujemo na dan za plod ali pogojno tudi na dan za cvet. S tem spodbujamo rastlino, da nastavi več cvetnih nastavkov in tvori večje plodove.
Cvet paradižnika je samooprašen, dovolj je že veter ali pa ga ročno potresemo. Oprašijo ga tudi žuželke, ko letajo s cveta na cvet. Če želimo res poskrbeti za oprašitev cvetov paradižnika, še posebej v zaprtih rastlinjakih brez oken (ni vetra in žuželk), ga z roko zgolj otresemo ali si pomagamo s staro, a delujočo električno ščetko, ki jo prislonimo na cvetno steblo. Vibracija bo zadostovala za uspešno samooprašitev.
Izzivi in nevšečnosti
Najpogostejša bolezen paradižnikov na vrtovih je plesen. Spore mnogih gliv in plesni so ves čas prisotne v zraku, potrebujejo le za njih ugodno okolje, da se na določeni rastlini razvijejo in jo okužijo. Za paradižnik sta potencialno nevarni dve plesni.
Prva je Alternaria solani, ki povzroča t. i. »zgodnjo plesen«. Dovolj je že nekaj ur vlažnih listov rastline in lahko se pojavi že zgodaj v sezoni (junij, začetek julija). Ta ni tako usodna kot Phytophthora infestans, znana tudi kot krompirjeva ali pozna plesen, ki se pojavi kasneje. Pozna plesen se razvije ob dveh kriterijih oz. mejnih vrednostih: ko je v obdobju dveh dni (48 ur) temperatura višja od 10 °C, vlaga pa 46 ur višja od 75 % (deževni dnevi). Druga možnost pa je, da so dva dni temperature višje od 10 °C, dvakrat po 11 ur pa je vlažnost višja od 90 % (meglene noči). Do bolezni torej pride zaradi previsoke vlage v zraku, ki je posledica dežja ali megle, ter premalo vetra, ki bi vlago znižal. Po izkušnjah na Vrtu Obilja je pri vlažnih mikroklimah najbolje delati na preventivi, to je vzgoji paradižnika v rastlinjaku oziroma pod streho, da zmanjšamo vlažnost zraka. Intervencije s sodo bikarbono, mlečnokislinskimi pripravki ali naravnimi razkužili na osnovi klora so pri pozni plesni skoraj vedno neuspešne.
V vrhuncu rastne dobe obstaja še vrsta nevšečnosti, še posebej, ko začno pridelki zoreti. Takrat rastlina hkrati raste, cveti in plodovi zorijo (skupaj z zorenjem semen v notranjosti). To rastlino zelo izčrpa, zato je ključno, da ima na voljo vsa potrebna hranila. Vsako pomanjkanje se pozna na njenih listih ali plodu – najbolj znano je pomanjkanje kalcija, ko plodovi na dnu črnijo. Ko primanjkuje različnih elementov, se v različne barve obarvajo tudi listi. Na Vrtu Obilja posameznih elementov ne dodajava, saj se najprej osredotočava na univerzalno rodovitna tla, ki s kompostom skrbijo za mikrobiološko živost. Mikrobi v tleh pa rastlinam odklepajo (že prisotna, a nedostopna) hranila. Pri paradižniku se v tem primeru odlično obnesejo mikorizne glive, ki v simbiozi z rastlino omogočajo boljšo absorpcijo hranil in vode. Te glive kupimo kot mikorizni prah in jih z vodo ali s čopičem nanesemo na korenine sadik pred presajanjem na prosto. Lahko se poglobimo v mineralni aspekt dognojevanja, a po večini za to ni potrebe.
Zadnja leta se vse pogosteje pojavlja gosenica sovke južne plodovrtke (Helicoverpa armigera), ki se prehranjuje z različni plodovi, tudi zrelimi paradižniki. Najbolj aktivna je v poletnih mesecih, ko lahko poje plod skoraj v celoti. Delno napaden plod je še vedno užiten, a zaradi poškodb hitreje propade. Na rastlinjak pri odprtinah namestimo insektno mrežo in sovki preprečimo dostop. Paradižnik je samooprašen in vse dokler piha zaradi mreže na odprtinah nimamo težav z opraševanjem.
Pridelek
V rastlinjaku obilno rodi od junija do oktobra, če ni zmrzali pa lahko še novembra pobiramo svež in zrel paradižnik. Na prostem je sezona krajša, od julija do konca septembra, lahko pa tudi še oktobra.
Posamezne pridelke pobiramo ročno. Ko oberemo celotni grozd plodov (etažo), s škarjami odrežemo grozdno vejo pri glavnem stebru. Če imamo več kot 30 rastlin, jih v juliju, avgustu in septembru obiramo (za zimo) najmanj vsakih 7 do 10 dni, ko ga istočasno tudi sukamo okoli vrvice ter odstranjujemo zalistnike.
Vedno obiramo čim bolj zrele plodove. Prvi pridelki so navadno manj sladki, ker so rastli v hladnejšem vremenu ali pa smo vrtnarji preprosto malce neučakani in jih naberemo, ko še ne dosežejo svoje polne zrelosti. Zaradi nižjih temperatur so prvi pridelki lahko tudi deformirani po obliki in imajo hrapave lise. To je zgolj estetska napaka.
