Vaši vrtovi #10 - Barbara Kocina, Dobrovo v Goriških Brdih

 

Barbara Kocina, Vaši vrtovi

Moja zgodba, moja želja, moj vrt

Narava je v moje življenje vpeta že od otroštva. Njena krepost in neoporečnost sta v meni že od nekdaj zbujali veliko občudovanje. Ko iz zemlje vsako pomlad vzklije novo življenje, me napolni z energijo. Stik z zemljo ni samo moje veselje, je nekaj več, je moja strast in duhovna hrana. Danes vam bom predstavila, kako je nastal približno 500 m2 velik vrt, ki pa ni le zelenjavni vrt. Včasih je mesto meditacije, sprostitve, zabave, prostor, kamor gremo skupaj z otroki in gradimo naše sanje in ideje… Je Vrt!

Brda, pokrajina sadovnjakov in vinogradov – tu sem doma. Sreča, da sem imela na nonotovi kmetiji možnost spoznati zemljo, me je obogatila z neprecenljivimi izkušnjami. Že od malih nog sem počasi dojemala, kakšno je življenje v sožitju z naravo. Zbirala in shranjevala sem dragocene učenosti, med drugim zame tudi najpomembnejšo: kako čudovito je imeti svoj vrt, kjer si predvsem v poletnih mesecih lahko kosilo izbiraš kar na meniju med gredicami. 🙂

Bučke
Bučke

Od nekdaj sem bila odločena, da bo moje vrtnarjenje ekološko. Dokaj hitro sem se zavedala, da zemlja od nas ne potrebuje gnojil in pesticidov. Prihodnost lahko sejemo z ljubeznijo, spoštovanjem in pozornostjo, predvsem pa z vestjo do narave.

Začela sem z majhno njivo in globokim oranjem, na kmetiji mojih staršev. Kmalu za tem me je bivša učiteljica biologije iz osnovne šole spoznala z biodinamiko. Takrat sem se včlanila v društvo Ajda Goriška ter v kmetovanje postopoma pričela vključevati biodinamična načela. Na tak način kmetujem že 5 let. Ves ta čas pridno kompostiram, globoko oranje pa je zamenjala zgolj plitva obdelava tal.

Z leti so se obdelovalne površine, kjer smo imeli posajen česen, paradižnik, zimski radič, krompir, šparglje itd. (za lastno porabo, viške pa delimo z znanci in prijatelji), precej povečale. Pri obdelavi tal, sajenju in pobiranju smo navadno imeli kar družinske delovne akcije, veliko ročnega dela pa sem postorila sama, kar mi je bilo vedno v veselje in zadovoljstvo. Vseeno pa sem vse bolj pogrešala vrt, v katerem je na enem mestu vsa zelenjavna pestrost.

Ker vedno rada posegam po vrtnarski literaturi in klikam po tovrstnih spletnih straneh, sem si med zimskim »počivanjem« privoščila malo več časa za branje, klikanje in študiranje. Tako sem naletela na spletno stran Vrt Obilja, kamor sem se vedno znova vračala. Zanimanje nad prebranim mi ni dalo miru, zato sem si februarja naročila knjigo Štihanje? Ne hvala avtorja Roberta Špilerja. Zaradi službe in družine mi je časa za lopato in prekopavanje vedno primanjkovalo. To me je usmerilo k razmišljanju, da bi tudi sama imela vrt brez prekopavanja. V odločitev me je dokončno prepričal Tjašin in Robertov stavek: »Pa ne pozabit uživat v vrtnarjenju!«. Škoda le, da prevečkrat pozabimo na to, kako pomembno sporočilo se skriva v tem stavku.

Tako je vrt, ki je sicer del njive, začel nastajati marca letos. Nahaja se v prekrasni Dolini Kožbanjščka. V njegovi neposredni bližini teče potok, ki je odličen vir vode za zalivanje.

Najprej je tata poskrbel za traktorska dela. Tla je plitvo preoral in na mestu, ki je bilo začrtano za vrt naredil kolesnice. Nastale so štiri grede dober meter širine in cca 50m dolžine. Vsako gredo sem razdelila na štiri dele in tako dobila 16 gred dolžine 12m z vmesnimi polmetrskimi stezami. Ker sem imela na voljo veliko komposta, smo le-tega najprej navozili na grede. Na levi in desni strani gred nisem izoblikovala, saj sem želela pustiti prostor za vrtnine, ki jih potrebujem v večjih količinah (krompir, čebula, buče, zimski radič) ter prostor za rastline za zeleno gnojenje (odkos le teh dajem na kompostni kup ali uporabim kot zastirko). Poti sem najprej prekrila s slamo, ki se je dokaj hitro razkrajala; skoznjo je vzklil tudi marsikakšen plevel. Kasneje sem na vrh preostale slame nasula še sekance. Vrt je s sekanci dobil prekrasen izgled, je pa za nas bosonoge vrtnarje in vrtnarčke, prijetnejša slama. Drugo leto bo postopek obraten: dodala bom sekance, nanje pa tanko plast slame, da nas v noge ne bo zbadalo. 🙂

Povsem nova stvar, s katero sem se srečala, je nihajna motika. Poznala sem jo že prej (sicer samo po imenu), a sem bila trdno prepričana, da na naši trdi in zbiti briški zemlji ne bo delovala. Kmalu sem ugotovila, da je bilo moje prepričanje popolnoma napačno, saj je nihajna motika ena SUPER stvar. Z njo odpravim večino plevela, res pa je, da se mi s setvijo ne mudi preveč. Prednost dam raje plevelom; ko vzniknejo jih spodrežem z nihajno motiko, postopek ponovim čez 10 dni, nato pa posejem želeno vrtnino. Pri sajenju sadik, pa pazim na razdalje, ki so dovolj velike za nihajno motiko. Redno skrbim za to, da pleveli posajeni zelenjavi ne odžirajo hranil. Čez poletje položim na gredice zastirko iz slame ali pokošene lucerne, ki raste v bližini in med drugim služi tudi zadrževanju vlage. Na razpolago imam vodo iz bližnjega potoka, zalivam pa samo ob presajanju sadik in ob res veliki vročini. Veliko sadik vzgojim kar sama, nekaj pa jih tudi dokupim.

V osnovi zemljo in rastline negujem z biodinamičnimi preparati. Z njimi cepim tudi kompostni kup. Vrtnine škropim z brozgo iz kopriv ter z algami. Škodljivce ročno pobiram, če pa je teh preveč, za škropljenje uporabljam neemovo olje, asiminovo brozgo ali škropivo iz česna in čilija. Jah…krta se ravno ne da ročno pobrati, niti škropivo ne pomaga, zato se z njim ne borim več, saj je rezultat vselej 1:0 zanj. Za bakterijske okužbe se poslužujem preslice in neemovega olja ter redno odstranjujem obolele liste.

Kompost presajen

Kljub temu, da je parcela ograjena, se zgodi, da srne in srnjaki preskočijo ograjo, saj jim po vsej verjetnosti globoko v gozd zadiši moj radič. Zajčki pa se splazijo skozi luknje na mreži ali pa pod njo. Nikoli še nisem nobenega od teh obiskovalcev videla, so pa za sabo pustili svoje sledi – kakce. O njih sem povprašala lovca, ki mi je z veseljem razložil, da so srnini kakci okrogle črne kroglice in so na tleh razpršeni (ker padejo iz višjega), zajčkovi kakci pa so okrogli in rjavkasti, vendar bolj tesno skupaj. V kaj vse se človek spušča ... 🙂

In če se od kakcev mojih vrtnih obiskovalcev vrnem nazaj k temi, naj omenim še eno izmed ključnih stvari pri mojem kmetovanju. To je kompostna zastirka, ki rastlinam nudi odlične pogoje, da se razvijejo v krepke, zdrave in vitalne. Tako lažje kljubujejo vremenskim vplivom, boleznim in škodljivcem.

Toča

Toča

Žal mi je letos poleti vrt, v svojem najbolj rodnem obdobju, popolnoma uničila toča. Prav zato imam še posebej spoštljiv odnos do dela in hrane, saj se zavedam, da le-ta ni kar samoumevna. Tako sem avgusta začela skoraj na novo, danes pa me že razveseljuje vrt poln raznovrstne zelenjave.

Čeprav se mi je spomladi zdelo, da je na gredah obilica kompostne zastirke, je do poletja nekako kar izginila … kot bi jo zemlja požrla.  Dodala sem okoli 5 cm komposta, nekje več nekje manj. Nekaj komposta bom zato dodala še letošnjo jesen. Menim pa, da je potrebno veliko pozornosti posvetiti prav pripravi kvalitetnega komposta, ki je temelj takega načina vrtnarjenja. Začnem v kuhinji v Bokashi Organku, na vrtu pa že zbiram organski material za jesensko sestavljanje kompostnega kupa. Prvič bom poskušala narediti tudi listavko po receptu Aljaža Plankla, ki mu tudi redno sledim na njegovi Facebook strani.

Težave so in vedno bodo, a jih skušam reševati brez večje panike. 🙂 Veliko je seveda odvisno tudi od letine, a imamo čez celo leto vseeno zelenjave v izobilju.

 

„Tej mladini“ (Robert, Tjaša, Aljaž …) polni znanja, entuziazma in volje, pa sem zelo hvaležna … za njihove nasvete, posnetke, zapise, konec koncev pa tudi za nov premik v mojem vrtnarjenju.

Barbara Kocina,
Dobrovo v Brdih, 8. 10. 2018


Bi radi predstavili svoj vrt in v zameno brezplačno prejeli NIHAJNO MOTIKO v vrednosti 39,90 €?
Pišite na [email protected] ali preko kontaktnega obrazca in vaše celoletno delo bo povrnjeno z nagrado.

Samo dvem kriterijem je potrebno zadosti: Da se vrtnari brez prekopavanja tal in uporablja izkjučno sonaravne metode za nego rastlin.