Enkrat sem ob prebiranju, mislim da, revije: » Pomagaj si sam« brala o mladem paru, ki živi v majhni hiški, ki jo obdaja velik vrt, katerega obdelujeta sama. To sta bila Tjaša in Robi oz. njun Vrt Obilja. Zdelo se mi je fascinantno, da sta začela tako minimalistično živeti in hkrati, da sta bila tako uspešna in produktivna s svojim vrtom, kajti vrtnarske uspehe sem prej štela med upokojenške veščine. Kasneje sem ju opazila na socialnih omrežjih in jima sledila ter prebirala njune objave na spletni strani. Rekla sem si: če bom kdaj vrtnarila bom tako kot onadva. Z manj vložene energije in več pridelka ter s posnemanjem narave (npr. priprava tal).

Leta 2019 smo se preselili na vas, kjer je bil za hišo že postavljen, a zapuščen klasičen »slovenski« vrt: ena velika greda zagrajena z robniki, vmes pa pohodne dile. Prvo leto sva že malo zamudila sezono sajenja, zato smo na »stari vrt« sadili nekaj kupljenih sadik razne zelenjave, da smo ob obnavljanju hiše prinesli še kaj za k kosilu nazaj v mesto. Naslednje leto pa se je začelo: najprej z vrtnarskim koledarjem (Vrt Obilja), nato z nakupom bokashi organka (mislim da je bila to ena izmed prvih na novo kupljenih stvari-opreme za v našo novo (obnovljeno) hišo).

Konec zime sva izdelala dvignjene grede, sledila je izdelava kompostnika, Jule je štartal na polno z vzgojo sadik. Celo zimo je gledal posnetke Vrta obilja in Charlesa Dowdinga, saj ni mogel čakati do spomladanske vrtnarske delavnice. Kupila sem semena pri Amarantu, saj je kolikor vem, to edini slovenski ponudnik ekoloških semen (kasneje se niso izkazala za kakovostna, saj so slabo kalila). Jule je začel nositi domov polno stiroporastih pladnjev za kaljenje, pod največjim strešnim oknom naredil poličko za vzgojo semen in jih vztrajno zalival celo zimo in presajal v večje lončke, itd. Komaj je čakal da jih presadi v grede. Dvignjene grede smo spodaj zaprli z mrežami proti voluharjem in jih napolnili s kombinacijo uležanega kravjega gnoja in stare zemlje iz vrta. Svojega komposta še nisva imela, zato sva ga kupila pri Humkotu. Upava pa, da ga bova v naslednjih sezonah lahko pridelala dovolj za nas oz. naše grede.

 

Kompostiranje je kar naenkrat postalo ena izmed pomembnejših opravil in stvari pri nas. Kdo bi si mislil, da bom kdaj s kompostom oziroma odpadki ravnala tako skrbno. Sosed nama je kasneje podaril še nekaj kompostnih deževnikov. Za skladiščenje slame nimamo dovolj pokritega prostora, tako, da smo kombinirali ogljični material s slamo in suhim listjem iz bližnjega gozda. Mislim, da je naš kompost nekako mešanica med vermikompostom, hladnim in toplim kompostiranjem. Med gredami sva posula sekance, na dvojno plast kartona, kateri se odlično obnesejo-še posebej ko greš na vrt v dežju.

Želela sva imeti še več vrtnin zato sva še za hišo ob meji parcele postavila grede za vzgojo vrtnin oziroma vzpostavitev improviziranega vrta. Jule je kmalu ugotovil da imamo premalo površin za vse kar bi midva rada posadila. Na vrtnarski delavnici so se vse misli o načinu vrtnarjenja brez prekopavanja tal samo še utrdile in poglobile. Navdušena sva bila nad celotnim konceptom vrtnarjenja in še posebej nad razmišljanjem, ki ga imata Robi in Tjaša. Kako so že njune same misli usmerjene v sožitje, v preprostost in zadovoljstvo. Vse gre z roko v roki. In to res ne zna vsak. Res sta velik navdih, velika motivatorja in strokovnjaka in to pri teh letih. Bravo.

Hčerka je najprej Juletu pomagala posaditi sadike boba. Vrhunsko ga je bilo opazovati pri njegovi rasti čez zimo, ko je kljuboval, vetru, snegu, dežju in se na koncu vedno postavil v svojo prvotno pokončno obliko. Tudi njegov pridelek je bil bogat. Skupaj z grahom sta nam delala prve presne poslastice v ustih. Vsi obiski in sosedi so se čudili nad tako zgodnjim pridelkom ter uživanjem mladega surovega boba in graha.

Najbolje je bilo to da sta otroka lahko vse okušala direktno iz rastlin. In to z velikim veseljem. Opazila sva da sta tudi onadva spontano vzljubila vrtna opravila in kasneje zelenjavo iz našega vrta, saj sta bila vanj vključena od vožnje komposta s šajtrgo v grede do rezanja pridelkov ter skrbi za kompost (npr. nabiranje listja v šajrtgo za na kompost). Ja- da se tudi z majhnimi otroki. In to je res bogastvo. To doživljanje vrta, delna samooskrba-to so res čudoviti občutki.

Plevela je bilo na vrtu presenetljivo malo-predvideva, da zaradi kompostne zastirke (še en plus komposta). V gredi, kjer ni bilo komposta je bilo plevela več. Če pa je plevel bil sva ga z nekaj potegi odstranila z nihajno motiko. Krta in voluharja v grede tudi ni bilo za razliko od prejšnjega leta ko sta bila redna obiskovalca-očitno mreže pod gredami delujejo. Prav tako na vrtu ni bilo veliko polžev. Sklepava, da delno zaradi dvignjenih gred. No-razen nekaj solatnih-to pa itak paše zraven. Če že omenjava škodljivce, je bilo največ uši na bobu in fižolu ter gosenic na kapusnicah. Strune so bile zelo prisotne tri mesece, kasneje so skoraj izginile. Ne sekirava se preveč, saj je vsega še vedno dovolj. Za vse mora biti malo-za celoten razvojni krog. Bova pa drugo leto več zastirala grede s kopreno, saj imamo precej megle in vetra ter z mrežo, da malce omejiva dostop raznim obiskovalcem.

Vrt je resnično bogato obrodil. Za prvo leto sva čisto fascinirana nad pridelkom. Res so se nam zmanjšali obiski v trgovinah in povečali občutki veselja, ko lahko katerikoli obrok v dnevu pripraviš z vrtninami iz svojega vrta za hišo korak stran od kuhinje. Nikoli si nisva mislila , da bova imela tako ogromno korenje, da nama bo paprika tako delala-in da se bo celo obarvala rdeče. Da bo vsa cvetača, za katero sva mislila da ne bo nič od nje, začela delati tako ogromne in lepe glave jeseni. Da bo toliko brokolija, da je za vsak teden enkrat ali dvakrat lahko iz njega skuhana juha ali priloga. Da imava polno zamrzovalno polico graha in boba za zimo. Da bo pora in česna za celo poletje, jesen in zimo. Da ko že misliš da je konec z vrtninami in pridelki in greš na sprehod po vrtu in spet nabereš kosilo.

In zdaj sva že z mislimi v naslednji vrtnarski sezoni. Predvsem bo veliko že narejenega, npr: dvignjene grede (to nanese kar nekaj ur dela). Verjetno se jim bo kakšna pridružila. Tla bova pred predvidenim posevkom pripravila s setvijo rži. Prav tako bova bolj premišljeno načrtovala zasaditev gred oz. menjavanje vrtnin skozi sezono na istih gredah. Letos je to zgledalo bolj tako: malo tu, malo tam. Kjer je bil prostor. Največja uganka nama je pa še vedno pridelovanje večjih količin komposta. Res sva z navdušenjem začela metati na komposti in ga opazovati, kako se polni 1 kubik velik kompostnik. Zdaj je pa po enem letu kompostni kup res majhen. Pol kubika. Upava da ga bo dovolj vsaj za jesensko zastirko. Kar bo zmanjkalo bo nadomestila zemlja iz gozda. Res se veseliva tudi brstičnega ohrovta-te izvrstne zimske zelenjave. Imamo ga ogromno-saj veva da je to skoraj edina zimska zelenjava. Lani nam je 7 kom zadostovalo do konca zime, letošnja setev naj bi zadostovala do jeseni (v skrinji).

Jule Nikler in Mojca Padežnik skupaj z malima vrtnarjema-3,5 letno Ajdo in 11 mesečnim Drejcem.
Srednja vas, Poljane nad Škofjo Loko, 24.10.2020