Opiši svojo parcelo, kako dolgo že imaš vrt, pretekle izkušnje in namen vrtnarjenja

Ko sta se dve ljubljanski srajci iz centra Ljubljane za stalno preselili v svojo hiško na deželi (ki je sicer v lasti moje družine že več kot 45 let) na pobočju čudovite planine Golte, sta začeli sanjati o lastnem vrtu.

Neprijazni pogoji - pomanjkanje prostora,  precej sibirska lega (majhna parcela v bregu, na višini 800 metrov in s soncem tudi poleti samo do dveh, ob vetrovni grapi in blizu hladnega potoka) in mikroklima, kjer je vedno dve stopinji nižja temperatura kot za prvim ovinkom, so naju malo skrbeli. Zato sva spomladi 2013 za poizkušino postavila prvo visoko gredo po sistemu gibanice*, da bi ugotovila, kaj v teh pogojih sploh lahko uspeva. A bila sva veselo presenečena, ko sva obirala celo češnjev paradižnik!

---

*- gibanica je greda, kjer nalagamo različen organski material plast po plast (kot pri priljubljeni sladici gibanici).

---

Vso zimo sem potem na internetu študirala različne možnosti vrta, prebirala knjige o permakulturi in sonaravnem vrtnarjenju in se končno odločila, da bova naredila gomilasto gredo po vzoru gospoda Seppa Holzerja.

Tako smo naslednjo pomlad, torej leta 2014, podrli smreke na meji naše parcele in namesto njih sva začela ustvarjati vrt. Prostor za vrt je v bregu in rešitev z gomilasto gredo se mi je zdela najboljša tudi glede vetra in osončenja. Bager je izkopal korenine, razžagana smrekova debla smo dali na dno jarka. Nanje pa veje listavcev in smreke, korenine, drobnejše veje, karton, seno, listje, rušo, ovčjo volno ... od grobega do bolj finega, nazadnje pa zemljo, ki jo je izkopal bager in sva ven dva tedna pobirala skale in kamne. Nekoč je namreč na mestu nastajajoče grede tekla vaška pot in zemlje je bilo bolj malo.

Postopoma je nastajala greda, bil je velikanski projekt za dva človeka. Vse plasti sva namočila in dobro potlačila, da bi se čim manj posedale.

Po enem mesecu sem na prvem delu grede že lahko začela vrtnariti. Nezasajen del sva takoj pokrilo z zastirko – s senom, malo pomešanim z bolj ali manj predelanim gnojem (seno, ki ga živina pozimi ne poje iz jasli).

Počasi je nastala še potka, ograja zaradi srnjadi in protitočna mreža, ker ima pri nas toča mlade. Vse je raslo kot noro, pridelek je bil veliko večji od pričakovanega. Na majhni površini sem uspela pridelati večino zelenjave za naju, marsikaj za otroke in vnuke in še za polno zamrzovalno skrinjo.

Res pa je, da se takrat med voluharji še ni razširila novica o čudovitem zimskem domovanju med trohnečimi  hlodi. 😉 Gospod Holzer bi lahko vnaprej povedal, da on vsakih 6 do 7 let naredi na novo gomilasto gredo. To sem na žalost "pogooglala" šele naslednje leto, ko sem videla, kako so se posedle.

V naslednjih treh sezonah sva vrt razširila še na vsako možno površino, tudi s pomočjo gibanice in z bučami na kupu sena. Dve sezoni sem preizkušala tudi vrtnarjenje na balah slame, a se mi ni prav dobro obneslo. Lani sva namesto bal postavila raje nekje 40 cm visoke grede po sistemu gibanice, na katerih vse odlično uspeva in je zaradi uporabljene mreže varno tudi pred voluharji.

Na kakšen način pripravljaš grede za setev, kakšen poseben trik?

Ne uporabljam nobenih umetnih gnojil, zemljo izboljšujem v glavnem s kompostom, kolikor ga uspem »pridelati« (tudi s pomočjo Organkota in bokashi posipa). Zmerno dodajam lesni pepel brezovih drv iz najinega kamina in biooglje, ki sem ga delno »pridelala« tudi sama z gorilnikom Biočar (Gajin vrt). Seveda uporabljam zastirko, v glavnem seno bližnjega kmeta in listavko. Uporabljam tudi surovo ovčjo volno, včasih za zastirko, vćasih jo tlačim v voluharjeve rove, včasih pa jo kar položim na gredo, jo prekrijem s kompostom in notri posadim sadike. Večinoma vrtnarim s kupljenimi sadikami, saj nimam dobrih razmer za gojenje svojih – hiša je bolj temna, z majhnimi okni in ni primerna za vzgojo sadik. Sejem pa nekaj s svojimi, nekaj pa s kupljenimi semeni. Prišla sem do točke, ko pridelam že čisto svoj česen iz strokov in čebuljčkov.

Na kak način skrbiš za rastline in vrt. Pletje, zalivanje, bolezni, škodljivci ...

Ne ubijam zemlje in sebe s prekopavanjem in štihanjem, to je moje osnovno pravilo. Ne uporabljam nobenih škropiv, parkrat sem preganjala paradižnikovo plesen s sodinim pripravkom ali mlekom, a brez vidnega uspeha. Plevela zaradi zastirke ni prav veliko, zalivati zaradi klime in specifike gred skoraj ni potrebno. Paradižnik mi razen lanske sezone prej ali slej pobere krompirjeva plesen, grah in buče mi proti koncu napade pepelasta plesen, včasih pobiram gosenice kapusovega belina, imam precej raznoraznih kobilic, na srečo pa nimam oranžnih polžev – le nekaj malih navadnih, tistih s hišico in sem in tja kakšnega navadnega lazarja. Moj največji škodljivec pa je voluhar. Ne ubijam jih, prepustim jim  del pridelka - kar ima najraje, pa posadim v visoke grede, kamor ne more. Imamo tudi vrtnarske pomagače - že vseh 45 let, odkar imamo to hišo, v naši bližini živijo goži (včasih celo malo preblizu 😉 ). Menda naj bi pomagali odganjati škodljivce, a moji niso preveč uspešni. Občasno se v gomilasto gredo naseli celo krastača.

Kaj te je vzpodbudilo h takšnemu načinu vrtnarjenja

Zdel se mi je smrtni greh, da ne bi zase in svoje najbližje pridelala zdrave zelenjave in jagodičevja, če imam za to možnost. Zlasti, ko sem nekoč v hladilniku pozabila en kupljen brokoli in je bil po enem mesecu v foliji še lep in zelen – takrat sem se dokončno resno zamislila, kaj pravzaprav jemo ...

Kako si zadovoljna z vrtnarjenjem in količino pridelkov

Vrtnarjenje mi je postalo hobi in ljubezen. Nepopisno uživam ob opazovanju rastlin in njihovega razvoja. Zelenjavo vlagam, zmrzujem, vkuhavam in jo imam tako za vso zimo. Pridelam več, kot sem kadarkoli lahko upala in sem s pridelkom več kot zadovoljna. Moram pa priznati, da je gomilasta greda v začetku čudovita zadeva, z leti pa se tako posede, da je tudi  z dodajanjem zemlje ne moreš ohraniti v obliki gomile. In sčasoma postane vrtnarju precej neprijazna – še vedno odlična za rastline, ker material spodaj lepo trohni in ogreva zemljo, malo manj pa za ljudi, ki nikakor ne dosežejo več vseh rastlin, ne da bi morali stopiti na gredo. In gospod Holzer pač vsakih nekaj let naredi novo ... no, jaz pa ne.

Zaključne misli

Kot priseljenka iz mesta sem se morala vsega naučiti in se bom učila do konca življenja. Na začetku so mi pomagale knjige in internet. Neprecenljiva pa je prijaznost in pripravljenost slovenskih vrtičkarjev, da vedno radi delijo svoje dragoceno znanje in izkušnje z neznalčki. Zato se posebej iskreno zahvaljujem vsem čudovitim ljudem na forumu Gartlc, Permakulturi za telebane z Bojco Januš, Domačiji Pr'Nebavec, svojemu “paradajz mentorju” Jerneju Mazeju, Ogračku s Tanjo Bagar in vsem stranem o sonaravnem vrtnarjenju na facebooku in internetu, vključno z vajino!! Brez vas aprila ne bi jedla pečene lanske hokaido buče z domačim česnom in žajbljem.

Katka Kranjc,
Radegunda nad Mozirjem, 8. 4. 2018