Moj vrt je sestavljen iz glavnega dela, to je rastlinjak, ki meri 5x6 m in dveh visokih gred, ki merita cca 5x1,8 in 4x1 m. Vse troje se nahaja nekaj 10 m navzdol po rahlem bregu, pod hišo, kjer imamo tudi kokošnjak in kokoši, družbo jim delata še gosak in goska. V rastlinjaku je vsakoletno seveda paradižnik, ki ga vedno posadim pod streho. Po navadi tu posadimo tudi paprike, jajčevce, cvetačo, kumare, sezonsko solato, med sadike paradižnikov pa vedno posadim nekaj zelišč, po navadi baziliko, origano in še kaj bi se našlo. Notranjost rastlinjaka imava z mamo razdeljeno na tri dele oziroma nizke grede, saj si pri vrtnarjenju druga drugi pomagava, predvsem z zalivanjem v rastlinjaku. Visoki gredi sta pri nas rezervirani za jagode, bučke, sladek krompir, korenček, čebulo, brstični ohrovt, itd. 

Vrtnarski začetki

Vrtnariti sem začela po spominu najbrž 8-10 let nazaj. Pritegnila me je narava, samooskrba, želela sem, da bi znala pridelati hrano. Navdušila me je predvsem narava, kako iz majhnega semena zraste rastlina, ki ti da pridelek, da preživiš. Začela sem s pridelavo svojih »flanc«, sadik, res me je pritegnila vzgoja sadik, nekaj let nazaj sem imela police z lučkami, pod katerimi sem vzgajala sadike. Ni šlo vedno vse po načrtu, ampak vsako leto sem imela kakšno izkušnjo več. Neko leto sem se na veliko spopadala z mrtvaškimi mušicami, ki lahko napadejo sadike, tako da sem skoraj že obupala, ampak sem nekako s presaditvijo sadik in z različnimi alternativami rešila zadevo. Velik problem sem imela tudi z količino sadik, saj nisem želela nobene sadike vreči proč, ampak sem vse presejala, in kasneje tudi količinsko preveč sadik posadila, ker mi je bilo škoda, da bi kakšno dala proč, čeprav bi naj obdržal najbolj močne rastlinice.  Kasneje sem žal prenehala pridelovati sadike, saj mi čas tega ni več dopuščal. Tako, da sedaj z mamo kupiva sadike, ki jih posadiva ali pa sejeva seme. 

Kaj vse raste na Vrtu Obilja?

Pridelujem oziroma pridelujeva (imam seveda pomoč mame, brez katere mi ne bi uspevalo, saj imam doma še živahnega triletnika) večinoma zelenjavo, ki jo imamo radi. Sama imam največji interes pridelati tisto, kar najraje jem. Med te rastline spadajo absolutno jajčevec, brstični ohrovt, paprika, paradižnik, cvetača, bučke, za mamo bi pa rekla, da je to predvsem solata.

Vrtnarski triki

Všeč so mi nove tehnike in nasveti, na primer tehnika globokega rahljanja zemlje, da se zemlje več ne prekopava, kar je veliko olajšanje. Ker Vrt Obilja spremljam že dalj časa, sem verjetno pobrala marsikatero tehniko, navado. Tudi to, da naredim zastirko iz slame za rastline morda, pa tudi idejo o rastlinjaku sem najbrž videla na Vrtu Obilja. Odkar sem prejela nihajno motiko, si tudi z njo lajšam delo, saj je super zadeva, kar se tiče odstranjevanja plevela pa tudi zemljo super zrahlja.

Olajšanje dela na vrtu

Moja vsakoletna navada je, da zaradi potrebe po zemlji, tako v rastlinjaku, še bolj pa v visokih gredah, skopljem zemljo, na kateri se nahajajo kokoši, oziroma je prepojena s kokošjimi iztrebki in odpadki hrane, ki je morda ne pojedo. Ta zemlja se je vedno izkazala za rodovitno, v njej je vedno tudi veliko deževnikov. To zemljo vsako leto zvozim v rastlinjak in visoki gredi. Dodam še kakšno kompostno zemljo, ki se nabere. Kot dobro se je izkazala tudi »konjska zemlja«.

Izzivi in nevšečnosti

Največji izziv mi je predstavljal rastlinjak, ker so se pojavile težave z ušmi, tako da sem eno leto tudi to na veliko morala reševati. Načeloma uspeva vsa zelenjava lepo, odvisno od sezone. Kakšno leto so nekatere vrste zelenjave še posebej rodovitne, drugo leto na primer ne. Najbolje še vedno uspeva paprika, paradižnik, solate. Seveda ne gre vse vedno tako kot si zamisliš, ampak na koncu je vredno, predvsem vredno je to, ko okusiš razliko med kupljeno ter domačo zelenjavo in si enostavno ne želiš več kupljene zelenjave. Dober je tudi občutek, da pridelaš hrano za svojo družino, da jo daš jesti svojim otrokom, staršem, partnerjem, sorodnikom. Takrat pride posebno notranje zadovoljstvo, da podariš nekaj, kar si sam pridelal, vzgojil. Tudi svoje sadike sem z veliko radostjo dajala naprej, in posebno veselje je, ko nekomu drugemu dobro rodi paradižnik, ki si ga ti vzgojil.

Kaj mi vrtnarjenje pomeni?

Vrtnarjenje mi je všeč, ker je to čas, ki ga preživim v miru, kot meditacija. Skrb za rastline, spremljanje, kako rastejo in seveda na koncu poplačilo z dobro hrano. Pritegne me predvsem tista pristna vrnitev k naravi, delo z zemljo. Narava je vse, daje nam vse, kar potrebujemo, moramo samo prijeti za lopato in vložiti trud, čas, ljubezen. Čas, preživet na vrtu, je čas, preživet v naravi, kar povečuje psihično in fizično moč človeka.

Načrti za prihodnost

V prihodnosti si želim, da bi pridelovala več različne zelenjave, morda tudi takšne, ki je ne maram. Želela sem si tudi njivo, vendar mi enostavno sedaj časovno še ne znese, pa tudi prostorsko najbolj ne, verjamem pa, da jo bom nekoč imela, tako kot sem si nekoč močno želela svoj veliki rastlinjak, in ta želja se mi je uresničila. Imam tudi željo, da bi nadgradila svoje znanje (ki ga je bolj malo) o sadnem drevju. Na sploh vse o različnem sadnem drevju, kdaj ga saditi, obrezovati, kako skrbeti zanj itd., tako da upam, da pride do realizacije le-tega.

Zaključek

Morda bi rekla, da sem včasih več vrtnarila, raziskovala in se učila o vrtnarjenju, zadnje dve leti pa me zanima predvsem valjenje perutnine, kar še tudi raziskujem in se sproti učim.