* - Ne gre za zemljo, temveč za 100% kokosova vlakna, ki pa se jih lahko uporablja kot dodatek k substratu pri vzgoji sadik (za boljše zadrževanje vode in hkrati  večjo zračnost). Sama kokosova vlakna za rastline niso hranljiv substrat.

Priprava na novo sezono

Zime pa kar ni in ni hotelo biti konec in bagri nikakor niso mogli začeti z delom. V tem času sem si priskrbela knjigo Štihanje? Ne, hvala!, pa nihajno motiko, hori hori nož in še kaj, kar me je navduševalo. Moj mož je komentiral: "Mi imamo že vse za vrt, samo vrta še ne!" Postajala sem vedno bolj nervozna. Sem kar poklicala Roberta, ki mi je prijazno svetoval, da kadarkoli že bo, naj si priskrbim dovolj komposta in bo raslo. Svetoval mi je, česa se lahko lotim in za katere rastline bo prepozno.

Na bolhi sem poiskala ponudnike komposta. Prijetno presenečenje je bilo, ko sem ugotovila, da ene ponudnike poznam tudi osebno. Kompost so pridelali iz hlevskega gnoja, ga večkrat premetali in ga imeli na suhem pod streho. Problem je začel nastajati, ker so oni potrebovali prostor, jaz pa nisem imela komposta kam dati ... Zaradi res dooolge zime, so nam začeli kopati šele 23. aprila! Človek bi mislil, da je to že skoraj prepozno, da bi bilo kaj od vrta.

Ponudnike komposta sem prepričevala, da bomo vsak čas odpeljali naš kompost ... a to delo okrog hiše se je vleklo dosti bolj, kot sem pričakovala. Saj fantje so bili pridni, so garali ... a mislila sem, da bo vse skupaj veliko hitreje končano.

Potem je sledila škarpa. Spodnji del parcele ob hiši smo namreč s pomočjo škarpe zravnali in tako pridobili veliko več prostora za čeden vrt na ravnem. Visoki gredi, s katero sem imela leto poprej veeeeliko dela (človek si res ne more misliti, koliko materiala je potrebno nametati notri!) se je bagerist prve dni izogibal (na spodnji fotografiji je vidna čisto na koncu kupa), nato pa jo, v dogovoru z nami "odstranil". Ta fotografija je nastala 8. maja in lahko si predstavljate, kako nerealno se mi je začelo dozdevat, da bom to leto sploh imela kaj od vrta!

Ko ne gre vse po načrtu

Načrt za vrt je čakal že kake tri mesece in iz tedna v teden sem zamujala primeren čas za karkoli vsadit. za povrhu: Popolnoma vse sadike, ki sem jih pripravila so propadle. Ne glede na to, ali sem jih pikirala ali ne, ne glede na vrsto ... vse so propadle.

Nasvete, da bi jih rešila, sem iskala pri Aljažu in Robertu, pa v FB skupinah... in kaj drugega ni moglo biti, kot to, da je zemlja* (to je tista, suha, z veliko kokosovimi vlakni, ki se "namnoži", če jo zaliješ z vodo) za mlade rastline popolnoma neprimerna. Ne trdim, da je zemlja slaba, zna biti, da je čisto koristna, če jo vmešaš poleg dobre zemlje, a za sadike očitno ni primerna. Pred to slabo izkušnjo sem še prijateljico navduševala nad njo (zadeva je zelo preprosta, pa še lažje jo prineseš do avta, ker ne nosiš še vode). Tudi ona jo je kupila in tudi rože, ki jih je vanjo vsadila njena hči, so propadle. Skratka bili smo na točki, ko bi bil skoraj čas za obupati nad vrtom. Nič ni šlo po načrtu.

Zelo pozen začetek vrtnarske sezone

V začetku junija so bila dela končana. Predvideno podorčje za vrt je zasuto, povaljano in zbito. Po vrhu je sicer sloj "boljše zemlje" (zgorni sloj), ki jo je bagerist v začetku del dal na poseben kup. A struktura tal je bila seveda totalno uničena. To se je še posebej lepo pokazalo, ko je padal dež: Po celotni površini so stale luže, ker ni imela voda kam odtekati (ni bilo še živalc, ki bi naredile drenažo). Lepa temna barva zemlje, kot je videti na sliki se je izgubila, postala je skoraj rumeno-rjava, torej že na pogled ni delovala "vrtnarska". Prav veliko upanja v domačo zelenjavo nisem imela. K sreči imava veliko dobrih ljudi okrog sebe, ki so naju prijazno zalagali z domačo zelenjavo.

Vseeno sem bila dovolj vztrajna, da sem se odločila poskusiti. Tomaž mi je naredil okvirje za dvignjene gredice. Visoke grede se ne grem več. 🙂 Preveč dela in tudi ni trajnostna rešitev. Sicer pa za pletje ni potrebno prav veliko pripogibanja, če imaš nihajno motiko. 🙂 Okrog gredic sva posula sekance, ki sva jih kupila na eni kmetiji (bistveno ceneje od žakljev v trgovini).

Končni rezultat?

Darežljivost vrta me je presenetila. Od krompirja ni bilo veliko (večja greda levo), je bil prepozno vsajen. Ostalo pa ni, da bi se pritoževala. Imeli smo celo nekaj paradižnikov, ki mi do zdaj še nikoli niso uspeli, ne glede na to, kako sem jih pokrivala, ali imela vsajene na balkonu ... tokrat niso imeli niti strehe, pa jih je bilo, preden so začeli postajati črni, za par solat.

Lani sem že sama nastavila leto dni uležan gnoj za kompost. Oče mi ga je z gnojišča pripeljal v bližino vrta (recimo, da to štejemo za 1. premetavanje), potem sem ga s samokolnico zvozila na mesto kjer zdaj čaka (vidno na fotografiji vrta, kjer je pokrit je z belim filcem). To je bilo 2. premetavanje. Vmes sem ga ene dvakrat z kovinsko palico samo malo "naluknjala", da se prezrači. Vonja zaenkrat ne zaznam, moram pa narediti test kaljivosti bolj iz sredine.

Prvič sem nasula komposta slabih 5 cm na debelo, letos bom samo dodala po vrhu. Lani sva res morala vložiti malo več (nakup komposta, sekancev, lesa za okvirje, pripomočke), ampak to je bila investicija. 🙂 Mi je všeč, ker so okvirji debeline okoli 3 cm - še debelejši bi mi bili še bolj všeč. Lahko poklekneš nanj, obrišeš blaten nož ali pa na rob odložim kak plevel, da se dovolj posuši in ne zraste ponovno, potem pa kar nazaj na gredo z njim.

Ko bo vrt letos v razcvetu, pa pošljem še kakšno fotografijo. Verjamem, da bo letos še boljše.

Polonca Sokol,
Gorenja vas, 7. 3. 2019