Vaši vrtovi #16 - Aleksander Marksl, Gračišče (Črni Kal)

Vse se začne iz točke nič. Za nas je bila točka nič, da najdemo na parceli vir vode, kateri je nujno potreben za razvoj rastlin v Slovenski Istri, kjer imamo precej manj padavin kot v celinski Sloveniji. Za legalizacijo vodnjaka smo potrebovali kar nekaj dokumentacije za državo.

Vse se začne z virom življenja za rastline. To je voda.

Vsaj nam so na Ministrstvu za okolje in prostor, Direkcije Republike Slovenije za vode rekli, da potrebujemo načrt, poročilo o opravljeni raziskavi (kakšna je struktura tal, izgled vodnjaka, kako bo bil narejen, …) in mnenje za pridobitev vodnega dovoljenja, če gre za vodovarstveno območje. Ko smo vse uredili, smo dobili vodno dovoljenje za 30 let, za črpanje v obsegu največ do 50 m³/leto, seveda za lastno uporabo. Ko si namestite vodomer in ko prvič črpate vodo, morate tudi poslati dopis na ministrstvo kdaj boste začeli prvič izčrpavati vodo. Od tistega dne naprej morate tudi voditi evidenco, koliko vode ste kdaj izčrpali. Ker ima inšpektor vso pravico preveriti (tudi za vsa leta za nazaj), ali stanje po vodomeru drži ali ne, sicer lahko izgubite to vodno dovoljenje. To se zgodi zgolj v najhujšem primeru.

Stari ustaljeni način obdelave tal

Kar nekaj let smo obdelovali zemljo po ustaljenem postopku (vsakoletno oranje, večkrat med letom tudi frezanje, …). Da paradižniki ne bi trpeli vročine, smo jim naredili streho. Kjer smo imeli posajene lubenice in melone smo imeli zastirko. Tudi vrt je bil obdelan po starem sistemu. Smo pa takrat imeli drugi problem, katerega se še nismo dobro zavedali. Največji problem pri nas na Primorskem je trda zbita zemlja, kjer se pojavijo tudi do 7 cm široke razpoke, ki so izjemno globoke, kar je posledica pomanjkanja vode.

Zakaj bi spreminjal nekaj, kar si že dokaj uspešno ustvarjal leta in leta?

Na internetu smo čisto slučajno zasledili zelo zanimivo spletno stran: www.vrtobilja.si glede vrtnarjenja in takrat spoznali ter ugotovili, da obstaja boljši način dela: »Za nas, rastline, zemljo in povrh vsega se še porabi manj vode«. Vsak korak katerega narediš se začne prvo v glavi. Najprej sem zbiral ogromno informacij preko Robija Špilerja, Tjaše Štruc in Aljaža Plankla iz Slovenije ter drugih iz tujine. Ko sem dobil dovolj vseh informacij, smo začeli z drugačnim načinom vrtnarjenja.

Zbiranje informacij in začetek dela

Glede zemlje sem dobil informacije od Matjaža Zupančiča. Vsak začetek je težak, kljub temu da dobiš ogromno informacij, delaš napake katere pa boš v prihodnosti odpravil. Ni pa tistega recepta, kateri bi bil za vsakega primeren! Vsak doda nekaj svojega. Po navodilih iz prispevka dvignjena greda , smo začeli delati 18 dvignjenih gred. Vsaka greda nas je stala cca. 45,00 € (Sibirski macesen smo vzeli pri podjetju Jeles, Silvanolin in čepasto folijo v Merkurju, kovinsko mrežo 6 x 6 mm pa pri podjetju Vidral). Za nov način vrtnarjenja smo potrebovali še temno zlato (kompost oziroma leto in pol uležan konjski gnoj). Tega smo dobil iz Lokev pri Sežani. Preden smo ga kupili smo tudi naredili test kalivosti. Po uspešnem testu, smo ga pripeljali 9 m³ (120,00 €). 2 m² pa smo pridelali sami po navodilih Aljaža Plankla.

Ker je odpadel stari način vrtnarjenja, smo prvo vso njivo zastrli z zastirko iz bale sena. Aljaž Plankl mi je povedal, da bi naj bila idealna zastirka debela vsaj 30 cm. Midva sva jo dala samo 10 cm, ker je več nisva imela. Zakaj tako debelo se mi je zdelo sprva nesmiselno in dokaj visoko. A potem sem ugotovil zakaj (plevel je uspela pognati skozi pretanko plast) in za letošnjo sezono smo že naročili 4 velike bale sena, da lansko napako popravimo. Upam, da bodo 4 bale dovolj.

Začetek sezone

Preden se začne sezona sadik, si je potrebno nabaviti semena za vse tiste sadike katerih nimamo na zalogi. Veliko večino sadik vzgojiva sama z ženo. Tako sva imela kar nekaj dela tudi z njimi v tistem času, ko se ne dela na njivi. Probala sva tudi kakšna je razlika med zimsko in normalno setvijo. Končni produkt je vedno odvisen od kvalitete semena. Kot sva midva ugotovila, je najbolje, da sadiko vzgojiš sam! Ker edino takrat imaš 100% kontrolo nad vsem:« Od trenutka, ko daš sadiko v zemljo in do trenutka ko odtrgaš sadež.« Seveda je z vzgojo sadik ogromno dela in samo najbolj kvalitetne sadike gredo vedno na njivo. Da bi dobila za prihodnje leto kar najbolj kvalitetne sadike, sva se odločila, da si za prihodnjo sezono nabaviva Growbox. S tem bova pridobila na kvalitetnih sadikah, saj bodo imele sadike za vzgojo najboljše pogoje. Ne pa da so vsako leto, ko vzgajava sadike, ti sadilni platoji bi lahko rekel vsepovsod, kjer je idealen prostor za njih.

Ko sva končala z izgradnjo vseh 18 dvignjenih gred, se je začela velika selitev teh gred na njivo. Preden so prišle dvignjene grede na svojo mesto, sva morala prvo poravnati teren, da je vsaka dvignjena greda bila v ravnovesju. Nato je sledilo polnjenje teh gred po navodilu iz spletne strani Vrt Obilja. Da sva napolnila vse grede in naredila dve vzdignjeni gredi dolgi 5 m, sva porabila 11 m³ uležanega konjskega gnoja.

Streha za paradižnik

Nato je sledila izdelave nove strehe za paradižnike. Ker lanska valovita kritina iz poliestra ni vzdržala vse sezone zaradi kar nekaj močnih burij na Primorskem, sem bil prisiljen poiskati valovito kritino katera bo vzdržala dalj časa. Dobila sva jo pri podjetju Termotom. Pri tem podjetju ti jih tudi razrežejo na željeno mero, saj so v originalni meri dolge kar 7000 mm. Midva sva jih potrebovala v dim. 1045 x 2300 mm. Te plošče imajo tudi 10 letno garancijo. So odporne na točo, sodro in tudi na svetlobi ne zbledijo. Spredaj pa sva dala 1 cm debel pleksi kateri ščiti paradižnike pred vetrom, burjo, … Da sva dodatno pričvrstila to streho, sva uporabila vinogradniška sidra.

Zasaditev zelenjave

Lanski načrt sajenja sva letos nadgradila z dodatnim načrtom, v katerega sva vnesla tudi kolobarjenje. Ko je načrt končan, zgleda vse enostavno. Ampak do njega prit ni tako enostavno, saj moraš upoštevati vse od dobrega-slabega soseda, do tega kaj odganja mrčes in kaj ne, katera zelenjava je koristna za drugo,.. To je mala znanost, da si ti vse poklopi ampak še vedno na koncu vidiš, da si naredil napake. Te napake si letos vztrajno zapisujemo v vrtnarski koledar , da jih prihodnje leto ne naredimo. Predvidevam cca. 5 let časa, da bomo odpravili veliko večino napak. Letos je seveda prvo leto in napak je bilo kar nekaj. Da sva zaščitila grede pred pticami, vetrom, burjo, … sva iskala loke. Katere sva na koncu po dolgem brskanju po spletu in izdelavi različnih variant na forumih, dobila pri podjetju Rotar, pri njih sva dobila tudi PVC objemke , katere držijo npr. protitočno mrežo.

Letos sva imela v dvignjenih gredah raznovrstno zelenjavo:

3 sorte fižola (katere sva sadila v dveh različnih obdobjih),
2 sorti kumaric (katere sva sadila v treh različnih obdobjih),
blitva (katere sva sadila v dveh različnih obdobjih),
bučke (katere sva sadila v dveh različnih obdobjih),
grah (katere sva sadila v dveh različnih obdobjih),
krompir (katere sva sadila v dveh različnih obdobjih),
redkvica (katere sva sadila v štirih različnih obdobjih)
špinača, zelje, cvetača, brokoli, brstični ohrovt, rdeča pesa, jajčevec, stebelna zelena, peteršilj, česen, por
9 sort paprike,
3 sorte korenčka
2 sorti čebule,
4 vrst solate,
10 različnih sort paradižnika,
4 sorte melon,
5 sort lubenic,
2 sorti hokaido bučk,
6 vrst buč (okrasne, halloween, boston, …),
hren, …

Na najini njivi raste tudi nekaj dišavnic, jagodičevje (aronija, sibirska borovnica, maline in letos bova posadila tudi robide, ameriško borovnico in brusnico), na vsakem vrtu pa ne smejo manjkati tudi jagode. Vse to zraste na samo 400 m². Če povzamem letošnjo prvo sezono drugačnega načina vrtnarjenja, sva zelo zadovoljna in presenečena, kljub temu da sva totalna začetnika.