Življenjsko okolje vijeglavke
Vijeglavka živi v svetlih listnatih gozdovih, parkih in vrtovih. Zaradi njene varovalne obarvanosti jo le redko vidimo, zato v večini primerov še vemo ne, da gnezdi v naši bližini. Ko se v drugi polovici aprila vrne iz Afrike, lahko zaslišimo njene ponavljajoče in zategle klice, največkrat v neposredni bližini gnezdilnega dupla. Oglašata se oba spola. Ker so ob povratku iz prezimovališča dupla že več ali manj zasedena, vijeglavka šibkejše vrste, kot so sinice preprosto deložira in se sama naseli v nasilno zavzeto duplo. Pri urejanju gnezda si podobno kot druge žolne ne dela preglavic. Jajca znese kar na gola tla. Pri valjenju se izmenjujeta oba spola. Mladiči so v gnezdu stisnjeni skupaj tako, da imajo glave v sredini, pri čemer oblikujejo nekakšno piramido. Ko jim starša prineseta hrano, je dovolj, da se dotakneta konic njihovih kljunov in mladiči jih hkrati odprejo. Ker je hrana, ki jo prinašata v napolnjenih kljunih raztresena (mravljinčne bube in ličinke), jo streseta v hkrati odprte kljune, saj bi vsakega mladiča posamič težje hranila.
Prehranjevanje
Vijeglavka je zaradi svoje hrane, to je mravelj in njihovih razvojnih oblik, ki jih išče pretežno na tleh marsikje ogrožena, saj so tla v veliki meri kemijsko onesnažana. V Veliki Britaniji je menda prav to glavni vzrok, da je vrsta v veliko predelih izginila kot gnezdilka. Kot ptica duplarica je vijeglavka odvisna od naravnih in umetnih dupel- gnezdilnic, zato je tam, kjer nima možnosti gnezdenja, seveda ne bomo nikoli opazovali.
Vijeglavka na sonaravnem vrtu
Z gnezdilnico bomo vijeglavko privabili v bližino našega doma, če je seveda okolje prijazno in na vrtu ne uporabljamo pesticidov. Vhodna odprtina zanjo mora biti večja od 35 mm, zelo rada pa se naseli tudi v škorčnice, to so gnezdilnice z vhodno odprtino 45- 50 mm in imajo nekoliko večjo prostornino od tistih za manjše vrste. Da zavarujemo druge gnezdilce, namestimo več gnezdilnic, s čimer zmanjšamo možnost, da bi spomladi vijeglavka pregnala katero zgodnejšo in šibkejšo gnezdilko. Letos sem v našem domačem sadovnjaku, v katerem vijeglavka redno gnezdi že vsa leta, priča drugemu gnezdenju v sezoni, kar je redkost. Do sedaj se to v vseh letih še ni zgodilo, saj mojim očem zagotovo ne bi ušlo. Ptič, s katerim se spoznavam že desetletja, mi je torej pripravil novo presenečenje, saj mi je bilo gnezdenje v drugo pri tej vrsti do sedaj znano le iz literature. Morda je temu botrovala mila zima, ki jo je preživelo večje število mravljišč kot sicer, vijeglavka pa se je zanesljivemu viru hrane primerno odzvala z gnezdenjem. Pri vnovičnem gnezdenju je par izbiral med petimi gnezdilnicami in se na koncu odločil za tisto, v kateri je pred tem gnezdil škorec.
Z vijeglavko imam tudi osebno izkušnjo. Pred leti sem rešil gnezdo osirotelih mladičev, katerih eden izmed staršev se je ubil v trku v okensko steklo, drugi jih je pa kmalu zapustil, saj sam ni bil kos bremenu. Hranil sem jih z mravljinčnimi bubami oziroma so si jih iskali sami, ko sem jim našel mravljišče, na katerega sem jih spustil v poveznjeni ptičji kletki brez dna. To je bila priložnost, da sem spoznal kako učinkovito orodje je lepljiv in dolg jezik teh ptic. Z njegovo pomočjo so mladiči v nekaj minutah izpraznili razkopano mravljišče v travi, pri tem pa niso izbirali med bubami kot tudi odraslimi mravljami. Mladiči so bili zelo zaupljivi in ljubki. Plezali so po meni, se obešali po laseh in mojih uhljih, od koder so se spreletavali v svojih prvih letalskih poskusih. Po tedenski oskrbi so postali samostojni in se še nekaj časa zadrževali v bližini hiše.
