Kako se oglašajo vrabci

Življenjsko okolje vrabca

Posebno v vaškem okolju se vrabci dobro znajdejo, saj jim gospodarska poslopja omogočajo vir preživetja tudi v najbolj neprijaznih časih, ko pokrajino pokriva debela snežna odeja in vladajo nizke temperature. V hlevih, skednjih in napolnjenih svislih se vedno najde kaj za v kljun, prav tako na kurjem dvoru, v hlevih in svinjakih. Tudi mestno okolje ne skopari s hrano. Veliko užitnega pristane v smetnjakih, čemur se vrabci radi odzovejo in oblegajo tovrstne vire hrane na mestnih ulicah. Posebno tam, kjer je gost pretok ljudi, kot so na primer železniške postaje, mestni parki, tržnice in obrati javne prehrane, se vrabcev ne manjka. Spretno stikajo za odvrženimi ostanki hrane, pri čemer nemalokrat postanejo presenetljivo domači in zaupljivi.

V družbi mestnih golobov se bodo drenjali med nogami sprehajalcev, sedali na stole in mize gostinskih lokalov ter se sladkali z ostanki hrane na krožnikih. Za vrabce velja vse prej kot to, da so zaupljivi, zato malo prej opisane navade izstopajo in predstavljajo vrsto kot prilagodljivo. Vrabci so namreč pregovorno previdni, kar je zopet ena do lastnosti, ki jim omogoča preživetje. Predstavljajo plen številnim plenilcem tako iz ptičjega sveta, kot iz vrst sesalcev. Družabnost vrabcev je že kar pregovorna. Številne živalske zgodbice in pravljice jih opisujejo kot čebljave in prepirljive, predvsem pa povsod prisotne. Vrabci so s človekom osvojili vse kontinente, zato jih lahko imenujemo prave kozmopolite.

Prehranjevanje

Vrabce pogosto gledamo kot nebodijihtreba. K temu narekuje že njihov preprost izgled in drugi dejavniki, ki si jih prirejajo naše oči in ušesa ter naše nepoznavanje življenjskih navad te splošno razširjene vrste. Na vrtu nam lahko ponagajajo na gredah z grahom, kajti zaljubljeni so v zeleni grah, katerega bodo oblegali tako na vrtu kot nabranega v posodi, ki bo samevala na mizi vrtne ute. Kot nepridipravi se pojavljajo tudi na poljih. Radi stikajo za semeni na sveže posejani njivi, odrekli pa se ne bodo tudi pšenici, najraje takrat kadar bo zrnje v klasju mlečno. Da jim teknejo žitarice, zgovorno pripovedujejo jate vrabcev, poljskih in domačih, ki ob žetvi sledijo kombajnu. Tudi oves jim tekne, da ne govorimo o prosu, ki lahko v fazi zorenja privabi velike jate domačih vrabcev, pogosto pomešane s poljskimi.

Proso je namreč njihova najbolj priljubljena hrana. Seveda pa o vrabcih še zdaleč ne moremo misliti slabo. Nešteto razlogov imamo lahko za to, da jih razumemo kot pomembne v ekologiji, najsi bo to vrtna greda, njiva ali ali širše gledano okolje, ki si ga je izbral za svoj življenjski prostor, to sta vas in mesto. Vrabci so sicer vsestranski zrnojedi, saj pospravijo velike količine semen plevelov, ki nam delajo preglavice na poljih in vrtovih. Seme kulturnih rastlin predstavlja le majhen delež njihove prehrane. Pogosto jih bomo lahko opazovali pasoče se na latju zrele trave, v času vzgoje naraščaja pa pospravijo v okolju velikansko vojsko gosenic in črvov, letečih žuželk in tistih, ki se zadržujejo na tleh. V Pekingu so v času Kulturne revolucije sistematično pobili celotno populacijo vrabcev. Narava je takoj odgovorila: namnožile so se gosenice vseh vrst in cel kup drugih nadlog, kar je tako oklestilo kmetijski pridelek, da je prebivalstvu resno grozila lakota.

Vrabci na sonaravnem vrtu

Če morda mislite, da vrabcev ne more nič ogroziti, ste seveda v veliki zmoti. Študija izdelana v Veliki Britaniji je prepričljivo pokazala vzroke za 60% padec populacije domačega vrabca na Otoku v zadnjih 35 letih (RSPB). V mestih je mnogo podivjanih domačih mačk, ki polovijo veliko število vrabcev, posebno mladih, ki še niso osvojili letenja. Domačim mačkam se pridružujejo tudi drugi plenilci, ki lovijo vrabce, predvsem skobec in lesna sova.

Delo plenilcev je morda zares najbolj vidno, toda zdaleč ne dosega negativnega vpliva na populacije mestnih vrabcev, ki ga predstavlja moderna arhitektura. Le ta ne ponuja gnezdilnih mest, ki jih lahko ponujajo klasično grajene stavbe. Vrabci namreč radi gnezdijo pod strešniki, v luknjah zračnikov in podobnih mestih, ki pa jih moderna arhitektura seveda ne pozna. V gradbeništvu se namreč vse bolj uveljavljajo umetni materiali, ki ob kovinskih in steklenih elementih ustvarjajo sterilna okolja, neprijazna vsemu živemu, ne samo vrabcem.

Gnezdilna mesta predstavljajo vrabcem v negnezditvenem času tudi prenočišča, katerih pomen se najbolj odraža pozimi. Če pomislimo na to, da se mestni parki umikajo parkiriščem za avtomobile in da se zelenje tudi sicer vse bolj umika iz mest, se postavi enostavno in logično vprašanje: kje naj gnezdeči pari iščejo živo hrano za svoje mladiče? V mestih je tudi vedno manj živih mej, ki predstavljajo vrabcem lovišče žuželk in skrivališče pred plenilci. Iz mest izginjajo vrtovi, ki so se iz poslovnih četrti umaknili že davno. Veliko vrtov, ki so krasili stare meščanske hiše se je iz prijaznih zelenih oaz spremenilo v betonirana ali asfaltirana parkirišča štirikolesnikov. Zaradi nenehnega večanja asfaltiranih površin in umikajočega zelenila se je spremenila tudi mikroklima, ki obdaja mestne domove in mikroklima mest samih. Tako so iz mnogih angleških mest so zaradi rapidnega spreminjanja mestnega okolja prej številni vrabci povsem izginili.

Vrabcem lahko pomagamo z nameščanjem gnezdilnic (vhodna odprtina 35 mm), v zimskem času pa se jim lahko nekoliko oddolžimo s hranjenjem. Zadovolijo se že s suhim kruhom, polento in podobnimi kuhinjskimi odpadki.

Ljudje ustvarjamo sterilna okolja iz katerih izganjamo vse živo, prepričani da je svet samo naš. Morda pa se zgodba, ki jo ne po svoji volji pišejo mestni vrabci ne dotika samo njih samih, temveč tudi nas?